Martina je živahna in preprosta mamica,
ki je polna energije in ki se nikoli ne ustavi samo pri povprečnih stvareh.
Marsikdo me poimenuje ULTRAMAMI, ker nikoli ne vem kako daleč so meje, ki jih
lahko dosežem. Pridevnik
ULTRA sicer ne opisuje zgolj mojega gibanja v nedogled, saj sem ultrašica pri
marsikateri stvari v življenju. Ko jem, ultra veliko jem, ne da se rada smejem,
se ultra rada smejem, ko mi zlezeš pod kožo te nimam samo rada, ampak ultra
rada. <3. Skratka beseda ulutra mi ne bi morala biti bolj pisana na
kožo.
Sicer pa vsi
vemo, kaj ultra mami najraje počne, a ne? :) Danes najraje skočim v tekaške
superge, pritisnem gumb »začni« na mojem Garminu in se zapodim, kamor želijo
moje noge, kamor narekuje tempo mojega uma.
Čisto po resnici, nimam pojma od kje
moja navdušenost nad športom, ker ne izhajam iz družine, kjer bi šport veljal
za številko ena na seznamu reči, ki jih počnemo. Niti ne vem od
kot prihajajo športni geni. Najbrž po očetu, ki sem mu glede na
konstitucijo telesa precej podobna. Škoda edino, da ati razen nekaj doseženih
gor v Sloveniji v življenju ni več časa posvetil oziroma ne posveča gibanju. A
najbrž je ravno z njim osvojen Triglav v osnovni šoli in sončni vzhod na
Kredarici pustil pečat, da je moje zahajanje v naravo postal vsakdanjik. Navdušenje
nad športom pa je zagotovo prišlo že v otroštvu, kajti dneve smo od jutra do
večera preživeli zunaj, se podili drug za drugim, plezali po drevesih in se s
kolesi vozili po naših gozdovih. Že kot majhna, sem bila ultra živahna deklica, prijatelji so me
pogosto klicali tudi Martin, saj sem se dolga leta podila za nogometno žogo.
Nogometno kariero je po 13 letih igranja prekinila huda poškodba (zlom tibie).
Vse se zgodi z razlogom, najbrž bi še danes po vsakem treningu čistila kopačke,
sedaj raje sčistim tekaške superge, ki jih v moji omari ni
malo. Življenje me je naučilo, da živim tukaj, sedaj, zdaj, zato vam
ne morem napisati, kam grem jutri, vem samo to, da je življenje lepo, če ga
živiš.
Velikokrat si ljudje ne vzamejo časa zase in iščejo
sto in en izgovor zakaj je temu tako. Hvala Bogu tega izgovora ne poznam.
Enostavno način življenja, rada imam sebe, zavestnost gibanja za zdravo telo mi
ne dopušča, da se zaprem med štiri stene in samo opazujem naravo skozi okno.
Predvsem Pohorje, ki ga sleherni dan opazujem in občudujem v vseh letnih
časih.
Da je moje življenje še bolj ultra, je tukaj moj
mali Lan. Biti mama je najlepše, kar se mi je zgodilo v življenju. 9 mesecev z
Lanom v trebušku in soustvarjanje najlepših spominov v nosečnosti, prvo leto z
njim in predvsem življenje v troje je tisto kar šteje in je največ vredno v
življenju.
Ultra mami si nabira energijo za življenje v
nabiranju kilometrov v naravi, medtem pa najin zaklad uživa z atijem. Tako kot
je to čas za njuju je to ČAS ZAME in to, da sem mama kakršna sem, sem zagotovo
zaradi tega časa.
Kateri pridevnik pa opisuje TEBE, ki to
bereš?
Hvala, da si se ustavila/ustavil pri
mojem zapisu. To še ni vse, obljubim da oglasim kmalu. Skušala bom pisati
veliko o življenju ultra mamice na vseh področjih. Približala ti bom
način življenja, ki iz mene dela žensko, ki je rada vzgled vsakemu, ki vsaj za
kratek čas postoji ob meni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar